„Umwelt-baut-Brücken“ – „Okolje gradi mostove“

Projekt der Schulen aus Ptuj/Slowenien und Heubach/Deutschland

Programm in Heubach/Ulm/Reutlingen zum Thema „Bio-Kunststoff“

(7. Mai 2008)

 

5 Texte

und

Fotos zur Auswahl für DELO

(Die von der Redaktion ausgewählten Fotos werden in der Auflösung 1MB zugesandt.)

 

---------------------------------------------------------------------------

 

 

Text 1:

Prihodnost brez nafte?

 

 »Zopet višje cene naftnih derivatov!«  Medijska novica, ki nas vedno znova razburi in nam da misliti. Kako se bomo greli? Kaj bo poganjalo naše avtomobile? A problem ni le cena. Zavedamo se, da je na Zemlji na zalogi le še približno 330 milijard ton nafte. Manjše zaloge in večja potrošnja dvigujeta njeno ceno, ki je v zadnjih desetih letih narasla za kar 600 %.

 

A ne plašita nas samo vedno višja cena in vedno manjše zaloge, temveč tudi vse večja onesnaženost okolja z ogljikovim dioksidom. Z uporabo fosilnih goriv se namreč njegova koncentracija v zraku občutno viša. Znanstveniki se že dolgo ukvarjajo s problemom globalnega segrevanja in nas opozarjajo na njegove posledice. Vse bolj pa se z njimi srečujemo tudi mi. Narašča namreč povprečna letna temperatura, zelo pogosta so sušna obdobja, spremljajo nas ekstremni pojavi, kot so neurja, poplave, toča, taljenje arktičnega ledu ...

Nafta kot neobnovljiv vir energije je tudi neprecenljiv vir številnih spojin in materialov. Vse večja je proizvodnja polimernih materialov, ki se uporabljajo v pakirni, gradbeni, avtomobilski, elektro industriji in drugod. Vsi ti materiali so v naravi težko razgradljivi, onesnažujejo naše okolje in polnijo deponije odpadkov.

Kako lahko ohranimo naravo zdravo in čisto za naslednje rodove? S čim lahko nadomestimo fosilna goriva? So to res koruza, žitarice, riž, sladkorni trs ...? Biogoriva iz živil? Bo dobila lakota nov obraz? Tega ne smemo dovoliti!

Prof. dr. Seliger z ulmske univerze je poudaril: »Osnovna živila ne smejo postati osnova za pridobivanje biogoriva, temveč morajo ohraniti svoj osnovni namen. Le ostanki rastlin (koruze, žitaric ...) – biomasa – lahko postanejo materialna osnova za biorafinerije.«

Znanstveniki, med njimi tudi prof. dr. Seliger, vidijo rešitev problema prav v biomasi, ki je na zemlji letno priraste 170 milijard ton. Raziskujejo, kako iz te biomase izdelati uporabno umetno snov, ki bo   biološko razgradljiva in cenovno sprejemljiva.

Na ulmski univerzi so pod mentorstvom prof. Seligerja, očeta nove ideje, začeli razvijati sintezo biopolimerov. Biomaso (ki je odpadna snov proizvodnje sladkorja) uporabljajo v bioreaktorjih kot hrano za rast bakterij. Te proizvajajo spojino, ki se imenuje 3-hidroksibutanojska kislina in se je pokazala kot idealen monomer za sintezo biopolimera poli-3-hidroksibutanoat – PHB. Projekt financira DBU (Deutsche Bundesstiftung Umwelt). Vanj je vključena še fakulteta v Reutlingenu, ki raziskuje obnovljive vire energije (npr. pridobivanje vlaken iz konoplje, lanu, sladkornega trsa ...). Sinteze biopolimera PHB so se izkazale za koristne zaradi pomembnih lastnosti: surovina je npr. odpadna snov  proizvodnje sladkorja, polimer se da termično obdelati, je stabilen, v zemlji se hitro razgradi, lahko se reciklira, njegova uporaba je neškodljiva, lahko se uporablja celo v medicini. Ima pa tudi nekatere slabosti: hitro kristalizira (ima visoko tališče), kar povzroča večje stroške, malo nad tališčem pa začne tudi razpadati, folije iz PHB niso prozorne ... Največ raziskav na ulmski univerzi je namenjenih prav izboljšanju lastnosti tega biopolimera. Uspelo jim je že izdelati biopolimer PEU (poliesteruretan) s sprejemljivejšimi lastnostmi, kot so nižje tališče, večja elastičnost in cenejša proizvodnja.

 Ob obisku fakultete so nam prikazali sintezo biopolimera in nam na preprost način demonstrirali njegove lastnosti. Vodili so nas skozi majhne laboratorije, polne steklenic in najrazličnejših aparatur. Zaradi varnosti smo nosili zaščitna oblačila in očala. Navdušeni smo bili, ko so nam pokazali,

 kako izdelujejo okolju prijaznejše vrečke. Prof. dr. Seliger je z raztopljenim biopolimerom premazal kavni filter. Ko se je biopolimerna snov na filtrirnem papirju strdila, je v filtrsko vrečko nalil vodo in ta ni stekla skozi njo. Prepričali smo se, da ima tako pripravljen papir enake lastnosti kot plastična vrečka, le da je ta razgradljiv. Spremljali smo tudi izdelavo biofolije, ki se po zunanjosti ne razlikuje od navadne plastične folije, je pa prav tako v celoti razgradljiva. Strokovnjake je k razvijanju filtrskih vrečk vodilo dejstvo, da vedno večja uporaba plastičnih materialov ogroža človekovo življenje in naravo.

Uporaba razgradljivih naravnih biopolimerov bi lahko rešila marsikateri problem onesnaževanja našega planeta, a žal je cena izdelave teh materialov zaradi dragih tehnoloških postopkov previsoka. Ali bo skrb za zdravo okolje  prevladala nad ekonomskimi interesi?

Raziskave so vzpodbudne in nam dajejo upanje na našo boljšo prihodnost.

 

Petra Hebar, Tamara Mohorko, Kaja Kostanjevec, Nino Kovačič, Žan Petek Gymnasium Ptuj;

Anne Buchsteiner, Teresa Heiß, Simone Sauter, Rosenstein Gymnasium Heubach 

 

------------------------

Text 2:

 

Nestor kemijske znanosti

 

Pred 130 leti se je v Ulmu rodil fizik Albert Einstein in nanj so Ulmčani zelo ponosni. Po Nobelovem nagrajencu za fiziko so poimenovali eno izmed ulic, na kateri je pred dobrimi 40 leti zrasla ulmška univerza, kjer študira 6.500 študentov.

Einstein pa ni edini, s katerim se  ponašajo. Zelo cenijo tudi znanstvene dosežke in raziskovalno delo prof. dr. Hartmuta Seligerja. Čeprav je 71-letni profesor že od leta 2002 upokojen, je še vedno dejaven na ulmski univerzi in kot gostujoč predavatelj sodeluje z univerzo v Kairu. S svojo  predanostjo delu marsikoga zelo preseneti. Tudi mi nismo bili izjema. Priznati moramo, da nas je beloglavi mož z neizmerno življenjsko energijo spominjal na velikega nemškega fizika. Kljub svojim velikim uspehom je zelo odprt, sproščen, hudomušen in prijazen do svojih sodelavcev. Vsem vedoželjnim ljudem, ki mu zastavijo  kakršno koli vprašanje, z veseljem odgovori. Ker je upokojen, za svoje delo ne prejema nobenega  plačila, celo sam išče privatne sponzorje za svoje raziskave. Zelo vzpodbuja in skrbi za povezovanje ulmske fakultete s tujimi, kar je potrdila tudi predstavitev povezave med ulmsko in reutlingensko univerzo, kako s skupnim znanjem ustvariti obnovljive, razgradljive in okolju prijazne biomateriale. Profesor nam je raziskavo predstavil skupaj s sodelavcem, ganskim doktorandom. Njun odnos je bil strokovno profesionalen in hkrati zelo prijateljski. Fakulteta je v preteklosti sodelovala tudi s slovenskimi  univerzami, saj je v izmenjavi z njimi na ulmski univerzi doslej študiralo že 17 slovenskih študentov.

Profesor Seliger v svoje raziskave z veseljem vključuje tudi mlade raziskovalce. Lep primer takšnega sodelovanje je štirinajstletna  učenka Richarda Neubauer,  ki jo je povabil na ulmsko univerzo, kjer je predstavila svojo idejo, kako zmanjšati vnos škodljivih snovi v naravo in poskrbeti za njeno prijaznejšo podobo.

 Profesor  Seliger je zaključil  svojo predstavitev z zgodbo iz mladosti, ko se je v kemijskem laboratoriju prvič srečal z barvnimi stekleničkami različnih kemijskih snovi. »Ni me očarala pestrost barv, sicer bi postal umetnik, pritegnile so me snovi v stekleničkah in postal sem kemik. Moram pa reči, da imajo umetniki in kemiki marsikaj skupnega,« so bile zaključne besede velikega nestorja kemijske znanosti.

Jernej Bratuša, Blaž Slanič, Uroš Jazbec, Petra Filipič, Gymnasium Ptuj; Tobias Hieber, Johannes und Jonas Müller, Benjamin Ulmer, Rosenstein Gymnasium Heubach

-----------------------------------

Text 3:

 

Raziskovalni dosežki štirinajstletnice

 

»Vse se je začelo z igro,« so bile uvodne besede učenke Richarde Neubauer,  na prvi pogled skromne, zadržane deklice, ki nam je predstavila svoje raziskovalno delo. A nadaljevala je zelo samozavestno, prepričljivo, sproščeno in videlo se je, da so za to močno zaslužni njeni starši, ki so jo ob našem srečanju spremljali.

 

In kakšni so njeni raziskovalni dosežki, njena ideja, ki je bila celo patentirana?

 

Nekega dne je dvanajstletnica opazila, da krompir, spravljen v shrambi, kali. Ker je bila zelo radovedna, je začela razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi v eno posodo z zemljo posadila  krompirjev gomolj, v drugo pa njegov poganjek. S poskusom je ugotovila, da je  pridelek posajenega poganjka večji.

 Do še zanimivejše ideje je prišla ob velikonočnih praznikih, ko so jo obdarili z jajčki presenečenja. Vprašala se je, ali bi poganjku, posajenemu v plastično kapsulo, napolnjeno z vlažno zemljo, uspelo z rastjo dvigniti plastični pokrovček. Opravila je preizkus in presenečena ugotovila, da so se njene domneve uresničile – rastlina je dvignila pokrovček in dalje normalno rasla.

Naslednja ideja se ji je porodila, ko je nekega dne jahala med travniki in polji in opazovala kmete pri gnojenju in škropljenju poljščin. Zmotile so jo neprijetne vonjave, zavedla se je onesnaževanja narave in se zbala za zdravje svojega konja. Ker pesticidi zelo obremenjujejo okolje, je prišla na idejo, da bi semenu, posajenemu v plastično kapsulo z vlažno zemljo, dodala gnojilo in pesticide. Idejo je udejanjila in ugotovila, da bi s takšnim načinom sajenja poljščin v kmetijstvu prihranili gorivo in čas, zmanjšali porabo gnojil in škropiv ter njihove  negativne vplive na okolje.

A žal je naletela na težavo. Kaj se bo zgodilo s plastično kapsulo v zemlji? Ta bi namreč morala biti iz razgradljive snovi. Povezala se je z dr. Selingerjem, profesorjem ulmške univerze, ki se ukvarja z izdelavo razgradljive in okolju prijazne biološke umetne snovi. Pred njima je nov projekt: izdelati kapsulo, ki se bo v zemlji v točno določenem času odprla, razgradila in omogočila rastlini nemoteno rast.

Za svojo idejo Poganjki z gnojili v kapsulah, ki jo je tudi patentirala, je Richarda Neubauer leta 2006 prejela nagrado za mlade raziskovalce. Da bi k raziskovalnemu delu pritegnila čim več mladih, je leta 2007 ustanovila klub mladih raziskovalcev, v katerem naj bi se porodilo in uresničilo čim več novih idej.

Uroš Jazbec, Blaž Slanič, Jernej Bratuša, Petra Filipič , Gymnasium Ptuj

Julia Abele, Josephine Meyer, Selin Cicigül, Rosenstein Gymnasium Heubach

------------------------------------------------

 

Text 4:

Povezovanje teoretičnega znanja s prakso

Na reutlingenski visoki šoli študentje med drugim  preizkušajo številne postopke pridobivanja materialov z naravnimi vlakninami (iz lanu, konoplje, jute, bombaža …) in biopolimeri ter merjenje  lastnosti novo pridobljenih snovi,  ki jih lahko kasneje uporabljajo v industriji. Udeleženci projekta Okolje gradi mostove iz Gimnazije Ptuj smo v izmenjavi z dijaki iz Heubacha dobili priložnost, da si te postopke ogledamo.

Pridobivanje granulatov iz biopolimerov in steklenih vlaken

 

V eni izmed učilnic smo spremljali postopek pridobivanja granulatov iz biopolimerov in steklenih vlaken.

Postopek nam je predstavil strokovnjak s tega področja, gospod Andreas Thien. Granulate biopolimerov raztopijo in jim primešajo steklena, lanena, konopljina ...  vlakna. Dobljena snov v obliki vrvice potuje v stroj, kjer se pri temperaturi 220 do 380 °C raztopi, poveča svoj volumen in spremeni obliko. Ta nas je po zaključenem postopku spominjala na dolge, gladke, bele špagete, ki  nadaljujejo svojo pot skozi bazen hladne vode, kjer se ohladijo (60–80 °C) in dobijo trdno obliko, a dovolj mehko, da jih lahko pretrgamo. Vrvice potujejo po tekočem traku v rezalnik, manjši stroj, ki jih razseka na majhne kose – granulate, nabite s statično elektriko. Da bi preverili njihovo naelektrenost, smo jih otipali. Oprijeli so se naših rok in začutili smo njihovo lahkoto, ki nas je spomnila na stiropor. Tako pridobljeni granulati so pripravljeni za nadaljnjo obdelavo in oblikovanje.

Brizgalno vlivanje

Študent R. Rieger nam je predstavil postopek brizgalnega vlivanja. Ta postopek poteka v stroju, ki sestoji iz dveh delov. Polipropilenski granulati se v cilindru stopijo v kompaktno tekočo maso. Talina se zbira v prostoru pred brizgalko, ki je polžje oblike, in ta jo potisne v brizgalni cilinder, kjer se plastificira. V nadaljevanju postopka se talina z velikim pritiskom (900 barov) stisne v želeno obliko, odvisno od izbire modela. Vsega tega seveda nismo videli, saj je stroj zaradi varnosti ves čas zaprt, kajti vroča plastika lahko ob stiskanju brizgne. Ves postopek je avtomatiziran, nastaviti je treba le temperaturo in pritisk. Če želijo vliti zahtevnejše oblike, potrebujejo višji pritisk kot pri vlivanju preprostejših. Preproste oblike se uporabljajo za preizkuse lastnosti materialov (trdnost, prožnost …), zahtevnejše oblike pa v tehnologiji. Polipropilenskim granulatom dodajajo različna vlakna, ki snovi povečajo ali znižajo trdnost, prožnost ... – steklena vlakna npr. povečajo trdnost in zmanjšajo prožnost. Z dodatkom barve lahko granulate tudi poljubno obarvajo. Materiale iz steklenih vlaken in biopolimerov zaradi njihove trdnosti in razgradljivosti uporabljajo predvsem v avtomobilski industriji.   

Preizkušanje materialov

Dipl. ing. Kai Nebel nam je razložil, kako preizkušajo vzdržljivost in odpornost novih materialov, nastalih iz naravnih vlaken in biopolimerov. Ker nekateri materiali sprejemajo vlago in tako spreminjajo težo, ti preizkusi potekajo v klimatiziranih prostorih pri 21 C in 60-odstotni vlažnosti. Preizkušajo razteznost, trdoto, upogljivost, taljivost, vzdržljivost ... materiala.

Gospod Nebel je s paličastim modelom iz polipropilena (60 %) in steklenih vlaken (40 %) demonstriral preizkus z napravo za raztezanje materiala. Naprava ima dva nastavka (kot nekakšne klešče), kamor vstavijo izdelek, ki ga želijo preizkusiti. Spodnji nastavek izdelek (v našem primeru palčni model) fiksira, zgornji pa ga razteza, dokler se ta ne pretrga.

Zelo natančne rezultate preizkušanja odčitajo z računalnikom, ki je povezan z napravo. Računalnik meri čas, v katerem se izdelek prelomi, in moč, ki je potrebna, da pride do preloma. Z napravo lahko izmerijo elastičnost materiala, ki ga preizkušajo, povprečno moč, potrebno za merjenje razteznosti in drugih lastnosti materiala, ter moč, potrebno za prelom izdelka.

Poznamo različne preizkuševalne metode, ki so odvisne od debeline in teže materiala. Nekateri materiali se prelomijo hitreje kot drugi ali pa se samo deformirajo, odvisno od njihove razteznosti.

Druga naravna vlakna (lanena, konopljina …) nudijo enako trdnost kot steklena, vendar so lažja, odpornejša proti udarcem in prožnejša, zato so tudi uporabnejša. Odpornost materiala proti udarcem merijo tako, da material postavijo na trdno podlago in nanj spustijo določeno silo.

Različni materiali imajo različne lastnosti. Te se lahko spreminjajo glede na temperaturo, zato morajo biti odporni tudi pri ekstremnih pogojih (kadar prihaja do velikih temperaturnih razlik). Prav zaradi tega je zelo pomembna kombinacija lastnosti materiala.

S preizkušanjem materialov spoznamo njihove lastnosti, kar pomembno vpliva na to, kateri material bomo izbrali za izdelavo določenega izdelka, da bo ta v vsakdanjem življenju čim uporabnejši.

»S takšno napravo preizkušamo tudi nekatere lastnosti številnih drugih izdelkov, npr. čipsa, keksov, tekstila ...,« je svojo predstavitev zaključil g. Nebel.

Mi pa smo se spraševali, ali bi bil čips ravno prav hrustljav brez uporabe te naprave.

 

Anamarija Meznarič, Jana Verbančič, Katarina Lešnik, Urška Škrjanec, Barbara Belšak, Kaja Jakolič, Staša Simonič,  Mateja Bratuša, Helena Ivančič, Gloria Trančar; Gymnasium Ptuj -

Jonas Bohner, Jonas Hägele, Lukas Klotzbücher, Philipp Unfried, Stefanie Drochner, Michaela Funk, Teresa Mazarella, Janine Ostertag, Jasmin Rieg, Caroline Waldenmaier, Rosenstein-Gymansium Heubach

--------------------------------------------------

 

Text 5:

 

ŽIVIMO V SVETU, V KATEREM IMAMO ŽE SKORAJ VSE

VSEPOVSOD NAS OBDAJAJO BIOMATERIALI

 

            V idiličnem okolju reutlingenskega predmestja so že leta 1855 ustanovili šiviljsko šolo, poznano daleč naokoli. Danes na tem prostoru v velikih steklenih in svetlih zgradbah domuje pet fakultet (tehniška, tekstilna, računalniška, kemijska in menedžerska), ki skupaj sestavljajo Visoko šolo Reutlingen, kjer študira več kot 4000 študentov.

 

            Zaradi naftne krize leta 1973 in vedno večjega onesnaževanja ozračja z ogljikovim dioksidom so na univerzi v Reutlingenu začeli razmišljati, kako z naravnimi obnovljivimi viri nadomestiti neobnovljive in tako poskrbeti za energijo v prihodnosti, katere pridobivanje in uporaba bosta okolju prijaznejša. Začeli so z različnimi poskusi, kako pridobiti biomateriale, ki bodo imeli veliko energijsko vrednost in bodo zaradi razgradljivosti okolju neškodljivi. Enega izmed njih podpira in sofinancira DBU (Deutsche Bundesstiftung Umwelt), ki je tudi nam omogočila, da smo v dneh našega druženja z dijaki iz Heubacha skupaj obiskali univerzo v Reutlingenu.

Sprejel nas je prof. Robert Kohler, prijazen, nasmejan starejši gospod. Našo pozornost je pritegnila njegova temno modra kravata s periodnim sistemom. Ideja se nam je zdela odlična. »Vsak moderen avto, tudi Mercedes-Benz S-razreda, danes sestoji iz konoplje in lanu,« so bile njegove prve besede. Kaj? Konoplja, lan? Nič nam ni bilo jasno. Nadaljeval je, da je v naravi veliko materialov, ki jih še ne znamo dovolj izkoristiti. Prav gotovo so naš največji naravni vir gozdovi, zato so na univerzi začeli razmišljati, kako bi jih koristno uporabili. »Stara drevesa je treba posekati in zasaditi nova. Mlada drevesa s svojo rastjo spreminjajo ogljikov dioksid v kisik. Toda starih dreves ne sežigajmo, kajti s tem še dodatno onesnažujemo okolje s CO2,« nam je pojasnil. »Vsi vemo, da iz drevesnih debel  pridobivamo celulozna vlakna. A zaradi počasne rasti drevja je postopek pridobivanja dolgotrajen. Zato smo začeli raziskovati, katere rastline s hitrejšo rastjo imajo drevesom podobno sestavo. Ugotovili smo, da so to lan, konoplja, bombaž, sladkorni trs – enoletne rastline, ki so jih nekoč s pridom uporabljali. Industrijska revolucija jih je zamenjala z umetnimi materiali, ki so bili cenejši. Mi pa smo se zaradi zavedanja zdravega načina življenja in minljivosti narave zopet vrnili k njihovi uporabi. Istočasno so naši kolegi na univerzi v Ulmu raziskovali, kako izdelati razgradljive biopolimere. Fakulteti sta se povezali in združili svoja dognanja. Iz vlaken, pridobljenih iz konoplje, lanu, sladkornega trsa ... in biopolimerov je nastala nova biosnov, ki je razgradljiva in okolju prijazna. Čeprav je njeno pridobivanje zelo zahteven, dolgotrajen in drag proces, se vedno več ekološko ozaveščenih industrijskih podjetij odloča za njeno uporabo.«

 Moderna karbonska, steklena in aramidna vlakna se danes uporabljajo za izdelavo športnih pripomočkov (teniški loparji, ogrodje koles, formule 1 ...), v letalstvu, ladjedelništvu, avtomobilski industriji in v gospodinjstvu (stoli, staniščne školjke, ohišje kuhinjskih aparatov ...).

Počasi smo začeli razumevati predavateljeve uvodne besede. In kakšen je bil njegov zaključek predavanja?  »Živimo v času, v katerem imamo skoraj vse, kar potrebujemo  za življenje. Zato vsak nov izdelek težko najde pot na tržišče, se uveljavi in obdrži.«

Upamo, da bo njihovemu uspelo. Nas so prepričali.

 

 Tomaž Rojko, Timotej Pepelnik, Vid Izlakar, Gymnasium Ptuj - Anne Bormann, Lisa Geiger, Corinna Lang, Ruth Sachsenmaier, Phi Tran, Sylvia Tschigg; Rosenstein-Gymnasium Heubach

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotos zur Auswahl

 

I. Fotos zur Recherche in Ulm:

 

Foto »1_GH«:

Hoch konzentriert:

Prof. Hartmut Seliger beobachtet das Ergebnis eines der Versuche mit der deutsch-slowenischen Schülergruppe (Foto: Gerald Hühner)

 

 

Foto »2_GH«:

Prof. Hartmut Seliger erläuetert derdeutsch-slowenischen Schülergruppe einen seiner Versuche (Foto: Gerald Hühner)

 

 

Foto »3_GH«:

Prof. Seliger erläutert das Prinzip der Fertigung einer Folie aus Bio-Kunststoff....(Foto: Gerald Hühner)

 

Foto »4_GH«:

... und präsentiert die Folie den Projektschülern. (Foto: Gerald Hühner)

                                                                                                                      

 

 

 

 

 

Foto »4a_GH«:

Internationale Kooperation:

Prof. Seliger ermöglicht einem Projektschüler aus Ptuj den Versuch zu wiederholen, assistiert von einem Mitarbeiter des Ulmer Instituts aus Ghana (Foto: Gerald Hühner)

 

 

Foto »5_GH«:

Ein weiterer Projektschüler aus Ptuj wiederholt den Versuch. (Foto: Gerald Hühner)

 

 

 

 

 

Foto »6_GH«:

In Schutzkleidung vor dem Aufbau des Versuchs zur Fertigung einer Bio-Kunststofffolie: Zwei Projektschüler aus Ptuj (Foto: Gerald Hühner)

 

Foto »7_GH«:

Prof. Seliger und ein Schüler aus Ptuj bei der Herstellung des »verrückten Kaffeefilters«: Was zuvor wasserdurchlässig war, wird so zu einer wasserabweisenden Plastiktüte. (Foto: Gerald Hühner)

 

 

 

 

Foto »8_GH«:

Gespannte Gesichter: Wird das Experiment funktionieren? (Foto: Gerald Hühner)

 

 

Foto »9_GH«:

Es funktioniert: Der ehemalige Kaffeefilter wurde zur »Kunststofftüte«, die kein Wasser mehr durchläßt; und der Professoer strahlt. (Foto: Gerald Hühner)

 

 

 

 

 

Foto »10_GH«:

Ricarda Neubauer präsentiert die Bestandteile ihres Versuchsaufbaus: Keimende Kartoffel und die Kunststoffhülle von »Überraschungseiern« (Foto: Gerald Hühner)

 

 

Foto »11_GH«:

Forschung über Generationen:

Prof. Seliger und die von ihm geförderte Ricarda Neubauer (Foto: Gerald Hühner)

 

 

 

 

Foto: »12_GH«:

Prof. Seliger, Ricarda Neubauer und die deutsch-slowenische Projektgruppe in der Uni Ulm (1).

(Foto: Gerald Hühner)

 

Foto »13_GH«:


Prof. Seliger, Ricarda Neubauer und die deutsch-slowenische Projektgruppe in der Uni Ulm (2).

(Foto: Gerald Hühner)

 

 

 

 

 

II. Fotos zur Recherche in Reutlingen:

 

                                                                      

Foto »14_Vid«:

Auswahl von Anwendungen für Faserstoffe, FH Reutlingen; Dipl.-Ing. Kai Nebel

(Foto: Vid Izlakar)

 

 

Foto »15_Vid«:

Extrusion – Entstehung eines Kunststoff-Fadens, aus dem... . (Foto: Vid Izlakar)

 

 

 

 

Foto  „16_Vid“:

...anschließend reiskorngroßes Granulat erzeugt wird. . (Foto: Vid Izlakar)

 

 

                 

Foto »17_Vid«:

Zerreißprobe – Der „Norm-Hundeknochen“ nach dem Werkstofftest. (Foto: Vid Izlakar)