„Umwelt-baut-Brücken“ – „Okolje gradi mostove“

Projekt der Schulen aus Ptuj/Slowenien und Heubach/Deutschland

Programm in Ptuj und Laško zum Thema „Abwasserbeseitigung“

(5.-10. Februar 2007)

 

Fotos zur Auswahl für DELO und deutsche Projekt-Zeitung

(Die von den Redaktionen ausgewählten Fotos werden in der Auflösung 1MB zugesandt.)

Fotos: Gerald Hühner (Ptuj)

 

 

Text1:

 

Na obisku pri ptujskem županu dr. Štefanu Čelanu

 

Ptuj - Dr. Štefan Čelan, župan Občine Ptuj, nam je predstavil projekt, s katerim bodo obnovili več kot 25 let staro  (in že nekoliko zastarelo) čistilno napravo, zgradili pa bodo še štiri manjše. Projekt je vreden 44 milijonov €, od tega bo 65 % prispevala  Evropska unija, 25 % država in 10 % občina.

 

V okviru projekta Okolje gradi mostove smo se dijaki Gimnazije Ptuj in Gimnazije Heubach iz Nemčije zbrali v ptujski mestni hiši, kjer nas je toplo sprejel župan dr. Štefan Čelan. V svojem enournem predavanju nam je nazorno predstavil vzroke za obnovitev čistilne naprave in gradnjo štirih novih manjših naprav v Gorišnici, Kidričevem, Vidmu in Markovcih. Naprava, ki mora skupaj z odplakami Občine Ptuj in okoliških občin prečistiti tudi odplake dveh največjih ptujskih podjetij Perutnine Ptuj in Taluma, je preobremenjena in že nekoliko zastarela. Čeprav sicer še dosega standarde Evropske unije, je Občina Ptuj  izdala razpis za njeno obnovitev. Razpis še traja in

podjetja lahko oddajo prijavo do 5. marca 2007. Če občina med prijavljenimi podjetji do 31. 12. 2007 ne bo izbrala izvajalca projekta, bo morala vrniti denar, ki ga bo prispevala Unija. Na vprašanje, ali bo čistilno napravo obnovila nemška družba WTE, ki se ukvarja z izgradnjo, upravljanjem in vzdrževanjem čistilnih naprav po vsej Evropi, nam župan žal ni znal odgovoriti.

Projekt Celovito varovanje vodnih virov podtalnice Ptujskega polja je razdeljen na dve fazi. V prvi, ki je vredna 30,4 milijone EUR , bo prenovljena obstoječa centralna čistilna naprava na Ptuju, zgrajeni bosta dve manjši čistilni napravi v občinah Kidričevo in Gorišnica, zgrajenih bo 52 km kanalizacijskih cevovodov, 27 črpališč, 2 vakuumski postaji, 20 km rekonstrukcij in novogradenj vodovodnih cevovodov, 1 globinski vodnjak in 1 vodohram. V drugi fazi, ki je vredna 14 milijonov EUR, bodo zgradili 27 km kanalizacijskih cevovodov, 7 črpališč, 1 vakuumsko postajo, 4 razbremenilne bazene na kanalizacijskem sistemu, 4,4 km vodovodnih cevovodov, 1 globinski vodnjak, 2 prečrpališči in 2 manjši čistilni napravi na Forminu in v občini Videm.

Ob obnovitvi stare čistilne naprave in izgradnji novih namerava Občina Ptuj nadaljevati z izgradnjo eko industrijske cone. Projekt je poimenovan (EKO)2., kar pomeni, da projekt ne bo le ekološko, temveč tudi ekonomsko sprejemljiv. Ptuj z okolico namreč razpolaga z velikimi količinami bioloških odpadkov, ki jih je moč predelati v proteine. Župan nam je predstavil še zanimivo napravo za pridobivanje proteinov, ki jo je patentiral njegov prijatelj Otmar  Gojčič. Velik porabnik proteinov je  kozmetična industrija. Del odpadkov pa je možno uporabiti za pridobivanje toplotne in električne energije, zato načrtujejo izgradnjo energetskih objektov, ki bodo občanom in podjetjem ponujali sistem trigeneracije.

Po zanimivi predstavitvi (in to v nemščini)  smo bili zelo presenečeni nad županovim strokovnim znanjem in poznavanjem delovanja čistilne naprave. Na vprašanje, od kod to vedenje, nam je odgovoril: «Po zaključenem univerzitetnem študiju kemijske tehnologije na Univerzi v Mariboru sem magistriral in nato še doktoriral. Dvanajst let sem delal v raziskovalnem oddelku gumarne Save Kranj, osem let pa sem bil direktor ZRS Bistra na Ptuju. Leta 2002 sem postal župan in to funkcijo opravljam že drugi mandat. Ob županovanju se še vedno ukvarjam z znanstvenoraziskovalnim delom na področju ekologije. To tematiko predavam tudi na višji šoli za mehatroniko na Ptuju. Moje ožje strokovno področje pa so biofermentacijski postopki na področju varovanja okolja in vinarstva.«

Naše srečanje smo zaključili s prijetnim kramljanjem ob  slanikih in soku.

 

Janez Mohorko, Aleš Avguštin, Jani Hentak, Blaž Korotaj, Aleksandra Krajnc, Mojca Kvar, Alen Tement; Gimnazija Ptuj - Madeleine Jockel, Isabell Hoffmann, Jennifer Rieger, Saskia Giese, Frederike Abend, Saskia Müller, Yvonne Heibel; Gymnasium Heubach

 

 

------------------------------

 

Text2:

 

WTE v Sloveniji

 

Laško se povezuje tudi s tujimi podjetji

 

WTE (Wassertechnik GmbH) – mednarodno podjetje iz Nemčije,  dejavno na področju  okoljevarstvenih tehnologij v vodnem gospodarstvu

 


WTE GmbH je delniška družba, ki se ukvarja s financiranjem,  izgradnjo, upravljanjem in vzdrževanjem čistilnih naprav po vsej Evropi. Sedež ima v Essnu, svoje podružnice pa v Varšavi, Kopenhagnu, Moskvi, na Dunaju in v Zagrebu.

 

 V Sloveniji se je podjetje kot izvajalec izgradnje čistilne naprave prvič pojavilo leta 1995 v Kranjski Gori, nekaj let kasneje pa v Laškem in na Bledu.

Občina Laško je maja leta 2000 izdala razpis za gradnjo čistilne naprave. Nanj sta se prijavili dve podjetji. Najugodnejšo ponudbo je dal WTE, odločilno vlogo pri izbiri izvajalca pa je odigralo njegovo 56-odstotno sofinanciranje projekta. Hkrati je predlagal  namesto več manjših čistilnih naprav  izgradnjo ene večje. Oktobra leta 2001 je podjetje podpisalo koncesijsko pogodbo z Občino Laško in leta 2003 so začeli z izgradnjo naprave. V prvi fazi so zgradili čistilno napravo za predčiščenje odpadnih vod v Pivovarni Laško, v naslednji pa komunalno čistilno napravo Občine Laško, ki poskusno obratuje od leta 2006, dela pa bodo v celoti zaključena julija 2007. Čistilna naprava je moderna in avtomatizirana. Upravljata jo le dva uslužbenca. Po mnenju strokovnjakov prekaša marsikatero čistilno napravo v Nemčiji.

Za uspeh podjetja WTE so zaslužni izkušeni delavci. Eden izmed njih je tudi 48-letni diplomirani inženir Günter Faust, ki že več kot dve desetletji uspešno sodeluje pri izgradnji čistilnih naprav. Svoje izkušnje je nabiral tudi v Nepalu in Darfurju. Ob našem obisku nam je teoretično in praktično predstavil delovanje podjetja WTE in čistilne naprave.

Projekt izgradnje čistilne naprave v Laškem je lep primer sodelovanja občine, industrijskega podjetja in tujega kapitala.

.

 

Jure Korez, Daša Korpar, Mateja Hergula, Sandra Nemec, Eva Reberc, Samanta Slana; Gimnazija Ptuj; - Carina Hübner, Lena Fahrian, Katharina Maier, Markus Sorg, Jana Staudenmaier, Axel Waidmann; Gymnasium Heubach;


 

--------------------------------------------

 

Text3:

 

Ogled Pivovarne Laško

 

OD ZELENEGA ZLATA DO »TEKOČEGA KRUHA«

 

LAŠKO - Mesto ob Savinji. Starodavno zdravilišče z zdravilno termalno vodo. Rokometni klub Celje Pivovarna Laško. Pivo Zlatorog –  najbolj poznan proizvod Pivovarne Laško, ki živi z mestom in mesto z njim. Njen produkt pa ni le pivo, temveč tudi voda Oda in vsem dobro poznani Bandidosi. Ptujski in heubachški gimnazijci smo si pod vodstvom Nataše Kočar in Andreja Škorje ogledali potek proizvodnje piva in izvedeli marsikaj zanimivega.

 

 


Leto 1825. Franz Geyer je videl v majhnem mestu ob Savinji perspektivno pivovarsko mesto. Tam, kjer danes stoji hotel Savinja, je ustanovil pivovarski obrat in trinajst let varil kameno pivo (Steinbier). V petinsedemdesetih letih je proizvodnja piva dosegla velik napredek in pivo so izvažali vse do Egipta. Sto let po ustanovitvi pivovarne je vse delnice kupila Pivovarna Union in prepovedala proizvodnjo piva na tem mestu za naslednjih petdeset let. Zato so se Laščani, ki jih je zaprtje močno prizadelo, odločili, da bodo v Laškem ustanovili novo pivovarno na mestu, kjer stoji še danes. Od ponovnega odprtja leta 1938 je »novo« laško pivo znova v potokih teklo po grlih vse do druge svetovne vojne, ko so pivovarno skoraj v celoti porušili. Po obnovi  sta začeli proizvodnja in prodaja laškega piva močno rasti  in tako so leta 1990 postali največja pivovarna v Jugoslaviji, ki je letno proizvedla 1 300 000 hl piva.

Danes Pivovarna Laško Group d. d., ki jo sestavljajo Radenska, Jadranska pivovara, Vital in Skupina Union, skupaj proizvedejo več milijonov hektolitrov pijač. Večino izdelkov prodajo doma, izvažajo pa jih tudi na trge Avstrije, Italije, Hrvaške, Kanade, Toga … 

Naš ogled  proizvodnje piva  smo pričeli v  polnilnici. Mikrobiologinja Nataša Kočar, ki nas je vodila skozi pivovarno, je povedala, da imajo 7 polnilnih linij. Mi smo si ogledali največjo, ki  v eni uri napolni 60 000 steklenic. Na tej liniji napolnijo največ povratne embalaže, prav tako pa tudi embalaže največje blagovne znamke pivovarne, piva Zlatorog, ki predstavlja 60 % proizvodnje. »Ob vstopu v polnilnico ste najbrž opazili ogromno zeleno stvar, ki jo imenujemo pralni stroj,« je dejala vodička. Tukaj se steklenice operejo in potujejo do optičnih čitalcev, inšpektorjev, kjer jih pregledajo in ugotavljajo morebitne poškodbe. Nepoškodovane steklenice potujejo do polnilca, kjer se napolnijo s pivom, dobijo zamašek in po tekočem traku odhitijo do etiketirnice. V istem prostoru poteka tudi polnilna linija, na kateri lahko v eni uri napolnijo 240 sodov. V njih je pivo pasterizirano, toplotno obdelano, da se zmanjša možnost njegove okvare. Polnilnice pločevink si zaradi sistema HASAP nismo smeli ogledati. Zvedeli smo le, da napolnijo do 60 000 pločevink na uro. In naj še povemo, kakšna je razlika med pivom v steklenici in pivom v pločevinki. Le v pasterizaciji.

V polnilnici skorajda nismo videli delavcev. Med vsemi stroji se je le redko prikazal kak človek.

Kasneje smo izvedeli, da je v Pivovarni Laško zaposlenih le 350 ljudi. Razlog je močna avtomatizacija, ki je modernejša in vse bolj vodena preko računalnikov.

Naš ogled smo nadaljevali v varilnici, kjer se proizvodnja piva prične. »Razlika med okusi piva je posledica različnih dodatkov,« je povedala Kočarjeva. In v varilnici te okuse določijo. Prav tako smo izvedeli, da se pivo ne razlikuje v načinu priprave, ampak v receptu. Obstaja namreč veliko različnih vrst piva in vsem okus določa količina sestavin. In kaj je glavna sestavina piva? Hmelj? Ne. Glavna sestavina piva je slad. Nastane v posebnem postopku kaljenja ječmena. To je proces, kjer se aktivirajo za proizvodnjo pomembni encimi. Nekoč so slad pridelovali sami, saj na tržišču ni  bilo sladu dobre kvalitete. Danes ga kupujejo na trgu. Od sladu  je odvisno tudi, koliko alkohola bo vsebovalo pivo. Na kakovost piva pa močno vpliva tudi kvaliteta vode. Zato je večina svetovnih pivovarn postavljenih v bližini večjih izvirov vode, tudi Pivovarna Laško.  Eden izmed produktov pivovarne je visokokakovostna izvirska voda Oda.

Ob nadaljnjem ogledu smo izvedeli, da lahko v varilnici dnevno zvarijo 8 800 hl končnega proizvoda. V zapletenem postopku, kjer encimi razgrajujejo škrob v sladkorje, beljakovine v aminokisline in lipide v maščobne kisline, ki so glavna hrana za kvasovke, nastane svetla bistro rumena tekočina sladkega okusa, ki jo imenujejo sladica. Kot stranski produkt dobijo tropine, ki jih  prodajo. V zadnji fazi nastajanja piva dodajo hmelj, zgolj za dosego grenkobe, in sicer v obliki briketov. In kje dobijo to zeleno zlato? V Pivovarni Laško uporabljajo samo slovenski hmelj, vendar njegova uporaba  upada, saj v Sloveniji pridelamo veliko hmelja, imamo pa malo porabnikov. Obe slovenski pivovarni ga uporabita le 30  %, ostalo morajo proizvajalci prodati v tujini.

Ko dodajo sladici hmelj, dobijo pivino. Pivini se doda kvas. Sledi enotedenska fermentacija, ki poteka  v anaerobnih razmerah. Kvas lahko uporabijo pet- do šestkrat, nato ga prečrpajo v posebne tanke in dajo na sušilni valj. Tukaj ga posušijo na temperaturi 200 °C in dobijo suhi kvas, ki ga prodajo kot dodatek k prehrani.

S fermentacijo nastane mlado pivo, ki je podobno moštu. Tri tedne zori na temperaturi  –2 do 2 °C. V tem času se izoblikuje značilen okus piva in doseže njegova trajnost (tudi do enega leta).

In za konec? Ali drži mit o pivskih trebuščkih? »Dejstvo je, da ima liter vina veliko več kalorij kot liter piva, vendar teče pivo po grlu lažje in hitreje, grenkoba piva pa povzroča tudi lakoto, zato se po njem bolj redimo.« S temi besedami je zaključila svoje vodenje po pivovarni g. Nataša Kočar.   

 

 

Dora Lenart, Eva Koren, Tanisa Bedenik, Mateja Cartl, Martina Turk, Aleksandra Mesarič; Gimnazija Ptuj -

Angelina Bühr, Denis Drendel, Klara Galuschka, Ann-Kathrin Glenz, Melanie Krieger, Lisa Moser, Gymnasium Heubach

 

------------------------------------------

 

Text4:

 

Ko odplake postanejo koristne

 

 

Čeprav je namen čistilnih naprav predvsem čiščenje oporečnih odplak, ima njihovo delovanje tudi druge pozitivne učinke. »Naj najbolj izpostavimo to, da sama čistilna naprava sploh ni neprofitna, ampak se po začetni investiciji da z njo tudi zaslužiti,« trdi strokovnjak za gradnjo čistilnih naprav Günter Faust, vodja projekta WTE v Sloveniji. Pri procesu čiščenja vode v napravi za predhodno obdelavo odpadne vode namreč nastane uporaben stranski produkt, ki mu pravimo bioplin.

 

V industrijskih središčih pri proizvodnji izdelkov nastaja veliko odpadnih snovi, ki se jih moramo nekako znebiti. Narava je ponudila človeku enostavno rešitev: reke, kamor industrijski obrati spuščajo svoje odplake in ostale nepotrebne snovi. Tudi v povodju reke Savinje so omenjeno težavo reševali na enak način. Posledica takšnega ravnanja je bila katastrofalna, saj je Savinja, ki je v preteklosti slovela kot ena izmed čistejših rek, postala reka, kjer se je komaj še našlo kakšno živo bitje. Z vstopom v EU in vedno večjo ekološko ozaveščenostjo so se ljudje začeli zavedati pomena čistega okolja. Rezultat takega razmišljanja je čistilna naprava, ki so jo lansko leto zgradili v Laškem, mestu z največjo proizvodnjo piva v Sloveniji.

 

Pivovarna Laško letno proizvede približno 1,2 milijona hl piva. Količina odpadne vode, ki  pri tem nastane, znaša letno približno 500 000 mł. Ta voda je močno organsko (vendar ne toksično) onesnažena, zato je smiselna predhodna obdelava te vode pred njenim dovajanjem v centralno komunalno čistilno napravo. Za ta postopek so se odločili v Pivovarni Laško in v izgradnjo naprave za predhodno obdelavo odpadne vode investirali 4,6 mio. €. S tem postopkom jim je uspelo vodo, ki dosega onesnaženost  110 000 PE (populacijskih enot) prečistiti  do stopnje onesnaženosti 21 000 PE. V tej napravi se voda čisti v več fazah. Najprej poteka mehansko čiščenje, kjer se odstranijo trdne snovi. V ta namen je v Laškem vgrajen cedilni boben. Trdne snovi se tako na cedilu odstranijo iz vode, zberejo v kontejnerjih in odpeljejo na deponijo.  Nato se voda 3 dni zbira v velikem rezervoarju (4000m3), kjer se različne odpadne vode homogenizirajo. Na poti do naslednje stopnje čiščenja se odpadna voda v toplotnem izmenjevalniku segreje od 33 do 37 oC in zatem preide v rezervoar za kondicioniranje, kjer se z uravnavanjem pH-vrednosti optimira za potrebe reaktorja. Dejanski postopek čiščenja se namreč odvija v reaktorju, kjer bakterije predelujejo sestavine odpadne vode. Proces v reaktorju je anaeroben (brez kisika), zato nastaneta stranska produkta metan (63 %) ter ogljikov dioksid (37 %), zmanjša pa se količina organskih snovi. Bioplin potuje skozi izločevalnik kondenzata. Ta izloči odvečno vlago, ki jo plin še vsebuje. 30 % bioplina se ponovno uporabi za ogrevanje odpadne vode v napravi za prehodno obdelavo, 70 % pa ga po 4 km dolgem plinovodu transportirajo nazaj v tovarno za proizvodne potrebe in ogrevanje stavb. V primeru, ko gre za presežek plina, se izvaja njegovo izgorevanje na zasilni plinski bakli, ki je za mimoidoče «pravi spektakel«.

 

In kakšna je ekonomska vrednost uporabe pridobljenega bioplina?  1200 m3 pridobljenega bioplina dnevno  ustreza približno 960 litrom kurilnega olja. Ob današnji ceni kurilnega olja tako letno prihranijo  210 000 EUR. Si predstavljate, kakšen je njihov  prihranek  v 10 letih!?

Mnogi ljudje vidijo v skrbi za okolje le stroške. Ta model govori drugače.Vsi stroški, tudi stroški izgradnje čistilne naprave se dolgoročno povrnejo ali celo prinesejo dobiček. Največ, kar dobimo, pa je seveda čisto okolje, bogastvo, ki ga ne smemo zapraviti.

 

Mateja Golob, Hana Jurič, Aljoša Slameršak, Gregor Vidovič, Gregor Bočič, Klaudia Vegmaher, Gimnazija Ptuj;

Lucas Dittenhauser, Haris Sisic, Rafael Jäger, Ali Bisceglia, Jan Eric Malterer, Anja Waidmann, Gymnasium Heubach

 

------------------------------------

 

Text5:

 

Savinja ni več kanalizacijski odtok

 

REKA ZOPET ŽIVI

 

 - Po dolgih letih onesnaževanja Savinje z  komunalnimi in industrijskimi odplakami je Občina Laško v sodelovanju s Pivovarno Laško d. d. zgradila eno najsodobnejših čistilnih naprav v Evropi, s katero so rešili ta ekološki problem  in Savinji vrnili prejšnjo, čistejšo podobo.

 

»Pivo in cvetje, turizem v čistem okolju – to je naš moto,« je dejal Luka Picej, vodja oddelka za gospodarske in okoljske zadeve v Občini Laško.

Leta 1998 so se Laščani začeli zavedati onesnaženosti Savinje in njene okolice. Zbrali so se na občinskem svetu in sklenili, da bodo zgradili čistilno napravo. Ta naj bi čistila predhodno   očiščene industrijske odplake Pivovarne Laško d. d. in odpadno vodo gospodinjstev. Občina Laško se s temi problemi ni mogla spopasti sama, zato je objavila javni razpis, na katerega sta se prijavili dve podjetji. Izbrali so nemško podjetje WTE. Z gradnjo so začeli leta 2003, otvoritev pa je bila leta 2006. Čistilna naprava z omrežjem za lokalno skupnost je vredna 10,7 milijonov evrov. Od tega je občina investirala 4,9 milijonov evrov, nemška korporacija pa 5,8 milijonov.  Investicija izgradnje laške čistilne naprave je lep primer t. i. »Public  Privat  Partnerchipa« – povezave privatnega podjetja in občine.

Čistilna naprava je z mestom Laško povezana z ozko, 4,5 km dolgo cesto, pod katero sta speljani dve cevi, po katerih črpajo odpadno vodo do čistilne naprave, saj ta leži na višji nadmorski višini kot mesto. Odpadna voda iz zasebnih gospodinjstev priteče v centralni del čistilne naprave, medtem ko gre odpadna voda Pivovarne Laško najprej v postopek predčiščenja. Odplakam iz gospodinjstev  z mehanskimi procesi odstranijo večje delce, kot so pesek, maščobe in vlaknine. Nato odvedejo tako očiščeno vodo preko razdelilnika, naprave, v kateri se primeša tudi delno prečiščena voda iz pivovarne, in vse skupaj se združi v enem od dveh kombiniranih bazenov. Tukaj poteka aerobno čiščenje vode, kar pomeni čiščenje s pomočjo kisika. Bazena sta razdeljena na dva dela, in sicer na zunanjega, kjer poteka  aerobno čiščenje, in notranjega, kjer poteka začasno skladiščenje vode. V zunanjem delu so nameščeni ventilatorji, ki preprečujejo usedanje poživljenega blata. V njem so mikroorganizmi, ki se hranijo z organskimi sestavinami, kot sta ogljik in dušik, in se s tem razmnožujejo, pri čemer  nastaja dodatno poživljeno blato. Da ta postopek steče, je potreben kisik, ki ga dovajajo preko naluknjanih cevi na dnu bazena. Ker so v odpadnih vodah tudi fosforjeve spojine,  dodajo vodi Fe Cl3 (železov triklorid), ki se s temi spojinami veže v težko topne snovi in te se tako odstranijo iz vode. Ta postopek je zelo pomemben, saj fosfor povzroča nastajanje alg, ki uporabijo skorajda ves kisik v rekah in  uničujejo pestro življenje v njih. Ko odpadna voda (mešanica poživljenega blata in odpadne vode) večkrat steče skozi bazen, se preko cevne povezave (sifona) dovaja v bazen za naknadno čiščenje. Tam poteka ločevanje poživljenega blata od čiste vode. Blato se useda na dno bazena za naknadno čiščenje in se s pomočjo talnega posnemala  potiska v lijak, od koder se delno zopet vrača v čistilno napravo (povratno blato). Presežna količina blata (presežno blato) se odvzame in dovaja v postopek za obdelavo blata. Nato se blato posuši in v takšnem stanju ga lahko skladiščijo na bližnji deponiji za odpadke ali ga sežgejo. Ko blato odstranijo,  prečiščeno vodo spustijo v Savinjo. S tem se zaključi postopek čiščenja in krog se  ponovno začne.

Prečiščena voda je  čistejša od vode v Savinji in    v njej bi lahko živeli tudi potočni raki, ki so naravni dokaz za čistost vode in  potrjujejo učinkovitost čistilne naprave.

Z izgradnjo čistilne naprave se kakovost vode v Savinji izboljšuje in okoliški prebivalci upajo, da bo Savinja zopet popolnoma oživela in privabljala domačine, ki bodo živeli v sožitju s čisto reko, pa tudi številne turiste, ki bodo uživali v naravi.

 

MARKO TEMENT, MIHA LEŠNIK, PETER KOKOT, DEJAN KAMENŠEK, DAVID PIGNAR, MIHA KOSI-FUKS

Gimnazija Ptuj

ELIAN KELLER, JOHANNES LIEB, MARKUS BRENNER, JULIEN DITTBRENNER, JAKOB DITTBRENNER, VALENTIN EHMANN, Gymnasium Heubach

 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

 

FOTOS:

(Gerald Hühner)

 

 

1. Recherche in Ptuj/Interview mit Bürgermeister Dr. Štefan Čelan, 06.02.2007:

 

Foto 1:                                                                                             

 

Vortrag von Dr. Štefan Čelan: Umweltschutzkonzept/Klärwerk-Projekt in Ptuj

 

Foto 2:

Vortrag von Dr. Štefan Čelan: Umweltschutzkonzept/Klärwerk-Projekt in Ptuj

 

Foto 3:

Dr. Štefan Čelan im Gespräch zum Umweltschutzkonzept/Klärwerk-Projekt in Ptuj

 

 

2. Recherche in der Brauerei Pivovarna Laško, 07.02.2007:

 

Foto 4:

Im Sudhaus der Brauerei Laško: Sudkessel in der großen hellen Halle und das Markenzeichen der Brauerei, „Zlatorog“,  („Goldhorn“), ein Steinbock (Figur aus der slowenischen Sagenwelt)

 

Foto 5:

s. Nr.4; Foto aus anderer Perspektive

 

Foto 6:

Erläuterungen für die Schülergruppe vor einer Computer-gesteuerten Zentrale; in den Scheiben spiegeln sich die Sudkessel

 

Foto 7:

In den Produktionshallen sind kaum Mitarbeiter zu sehen, der Produktionsablauf erfolgt weitgehend über Computersteuerung.

 

Foto 8:

Ein Blick in die Abfüllungshalle

 

Foto 9:

Schülerinterview mit Matej Oset, Technischer Direktor bei Pivovarna Laško:

1. Im Hof der Brauerei

 

 

Foto 9a:

Schülerinterview mit Matej Oset, Technischer Direktor bei Pivovarna Laško:

2. In der Kantine der Brauerei, in der die deutsch-slowenische Schülergruppe zu Mittag isst.

 

 

3. Recherchen in der zentralen Kläranlage in Laško (für Brauerei und Gemeinde):

 

Foto 10:

Blick über eines der Klärbecken der Anlage für kommunales Abwasser in der sanften Hügellandschaft der Region, hinter der Kläranlage: Deponie

 

Foto 11a:

Klärbecken im Vordergrund (für kommunales Abwasser), Schülergruppe vor Misch- und Ausgleichsbecken für Industrieabwasser (hoher, runder Behälter) im Hintergrund rechts.

 

 

Foto 12:

Teile der Kläranlage für die Industrieabwasser der Brauerei Laško; von links: Gasbehälter (kleiner Zylinder), Misch- und Ausgleichsbecken (hinter der Schülergruppe), Konditionierungsbehälter, Teil des Reaktors); der Unterschied in technischer Hinsicht und im Größenverhältnis zur Anlage für kommunales Abwasser wird deutlich

 

 

Foto 13:

Die Schülerjournalisten vor einem der Klärbecken  (kommunales Abwasser), im Hintergrund (rechts) das Misch- und Ausgleichsbecken zur Reinigung des Industrieabwassers

 

Foto 14:

s. Nr. 13; Foto aus anderer Perspektive

 

Foto 15:

s. Nr. 13; Foto aus anderer Perspektive

 

Foto 16:

Man sieht aufsteigende Blasen im Klärbecken

 

Foto 17:

Die Schülergruppe vor dem Gasbehälter (Mitte) und der Gasfackel (Notgasfackel für Biogas, ganz links)

 

Foto 18:

Ein Blick ins Labor der Kläranlage: Kommunales Abwasser und gereinigtes Wasser (in der Mitte in den länglichen Gläsern); Industrieabwasser (ganz links) und in verschiedenen Klärungsstufen (in den V-förmigen Gläsern)

 

Foto 19:

Industrieabwasser: Geruchsprobe und optischer Vergleich, in der Mitte: Günter Faust, WTE

 

Foto 20:

Eine Probe kommunalen Abwassers (Glas rechts – Gruchsprobe!) und in der geklärten Form (Glas links)

 

 

Foto 21:

 

Foto 22:

21/22: Im Büro der Kläranlage Laško: Günter Faust (auf dem Stuhl sitzend) gibt einen Einblick in die Arbeit der WTE-Kläranlage

 

(Fotos: Gerald Hühner)

 

Weitere Fotos zur Ansicht/Auswahl im Internet:

Brauerei Laško: www.dasan.de/gimptuj/aw1.htm

Zentrale Kläranlage Laško:  www.dasan.de/gimptuj/aw2.htm